Climate Science Glossary

Term Lookup

Enter a term in the search box to find its definition.

Settings

Use the controls in the far right panel to increase or decrease the number of terms automatically displayed (or to completely turn that feature off).

Term Lookup

Settings


All IPCC definitions taken from Climate Change 2007: The Physical Science Basis. Working Group I Contribution to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change, Annex I, Glossary, pp. 941-954. Cambridge University Press.

Home Arguments Software Resources Comments The Consensus Project Translations About Support

Bluesky Facebook LinkedIn Mastodon MeWe

Twitter YouTube RSS Posts RSS Comments Email Subscribe


Climate's changed before
It's the sun
It's not bad
There is no consensus
It's cooling
Models are unreliable
Temp record is unreliable
Animals and plants can adapt
It hasn't warmed since 1998
Antarctica is gaining ice
View All Arguments...



Username
Password
New? Register here
Forgot your password?

Latest Posts

Archives

Koncentracija CO2 v ozračju zaostaja za temperaturnim potekom – kaj to pomeni?

Kaj pravi znanost...

Nedavni dvig koncentracije CO2 je povzročil segrevanje brez časovnega zamika.

Trditev skeptikov...

“Članek v reviji Science pravi, da je dvig koncentracije ogljikovega dioksida sledil dvigu temperature, zaostanek je znašal okoli 200 do 1000 let. Dvig v koncentraciji ogljikovega dioksida ni mogel povzročiti dviga temperature, če je sledil temperaturi.” (Joe Barton)

Povod za prehod iz ledene dobe v medledeno dobo ni ogljikov dioksid, temveč spremembe v Zemljini orbiti. Prvotno segrevanje povzroči, da oceani v ozračje oddajajo CO2. Dodatni ogljikov dioksid okrepi ogrevanje in se razprši po ozračju. S tem se segrevanje razširi na ves planet. Ogljikov dioksid torej povzroča segrevanje in obratno – naraščajoča temperatura povzroča dvig CO2.

V zadnjega pol milijona let se je podnebje periodično spreminjalo od dolgih ledenih dob do kratkih vmesnih otoplitev, medledenih dob. Zračna koncentracija ogljikovega dioksida je tesno sledila temu nihanju. Ko se je Antarktika ogrela do 10 °C, se je koncentracija CO2 povečala za 80 do 100 delcev na milijon. Podrobnejši pogled pa razkrije, da je potek CO2 za temperaturo zaostajal za okoli 1000 let. Čeprav je bilo to dejstvno napovedano že pred dvema desetletjema (Lorius, 1990), še vedno preseneča in zmede marsikoga. Ali segrevanje povzroči dvig vsebnosti CO2 v ozračju ali je ravno nasprotno? Pravilen odgovor je oboje.

 

Slika 1. Časovni potek koncentracije ogljikovega dioksida (Petit, 2000) in temperature (Barnola, 2003) na podlagi ledenih vzorcev z Vostoka na Antarktiki.

Medledena obdobja se vrstijo približno vsakih 100.000 let. To pripisujemo Milankovičevim ciklom, ki izvirajo iz sprememb v Zemljini orbiti. Poznamo tri glavne spremembe v Zemljini orbiti. Oblika tirnice okoli Sonca (ekscentričnost) je bolj ali manj sploščena elipsa. Zemljina os je glede na ravnino kroženja nagnjena za okoli 23°, a se ta kot spreminja med 22,5° in 24,5°. Os vrtenja Zemlja opleta glede na nebesno ozadje – to imenujemo precesija. Včasih os kaže proti Severnici (kot v današnjih časih), spet drugič recimo proti zvezdi Vegi.

 

Slika 2. Glavni trije orbitalni dejavniki. Ekscentričnost: sprememba v obliki Zemljine orbite. Nagib osi: sprememba kota med osjo vrtenja in kroženja okoli Sonca. Precesija: vrtenje Zemljine osi glede na nebesno ozadje.

Skupen učinek orbitalnih ciklov povzroča počasne spremembe v količini sončnega sevanja, ki doseže Zemljo v različnih letnih časih, posebej na visokih geografskih širinah. Tako je na primer okoli 18.000 let nazaj prišlo do povečanja sončnega obseva južne poloble v spomladanskem času. Sprememba je povzročila umik Antarktičnega morskega ledu in taljenje ledenikov na južni polobli (Shemesh, 2002). Izguba ledu je pomenila pozitivno povratno zanko, saj manjša količina ledu pomeni zmanjšan odboj sončne svetlobe nazaj v vesolje (zmanjšan albedo). Opisana pozitivna povratna zanka je okrepila prvotno segrevanje.

Ko se Južni ocean ogreje, topnost CO2 v vodi upade (Martin, 2005). Ocean posledično odda več CO2 v ozračje. Mehanizem, kako globok ocean izloča CO2, še ni povsem znan, domnevamo pa, da je povezan z navpičnim mešanjem morske vode (Toggweiler, 1999). Proces poteka okoli 800 do 1000 let, torej je možno zaznati dvig koncentracije CO2 šele okoli 1000 let po začetnem ogrevanju (Monnin, 2001; Mudelsee, 2001).

Izhajanje CO2 iz oceanov ima več posledic. Povečana koncentracija CO2 v ozračju okrepi začetno segrevanje. Relativno šibki dejavniki Milankovičevega cikla so nezadostni za razlago dramatične temperaturne spremembe, ki podnebje pripelje iz ledene dobe v medledeno obdobje. Ojačevalni učinek, ki ga ima CO2 na segrevanje pa je skladen z opaženim temperaturnim dvigom.

Ogljikov dioksid iz Južnega oceana se razprši po ozračju in s tem ponese ogrevanje proti severu (Cuffey, 2001). V morskih sedimentih tropskega pasu je zabeleženo segrevanje okoli 1000 let po segretju Antarktike – v približno istem času, ko se je dvignila zračna koncentracija CO2 (Stott, 2007). Ledeni vzorci z Grenlandije kažejo, da je segrevanje na severni polobli zaostalo za dvigom koncentracije CO2 na Antarktiki (Caillon, 2003).

Trditev, da časovni zamik v poteku koncentracije CO2 ovrže njegov ogrevalni učinek, pomeni pomanjkanje razumevanja procesov, ki vodijo Milankovičeve cikle. Pregled recenziranih raziskav o preteklih obdobjih deglaciacije kaže sledeče:

  • Konca poledenitve ne sproži CO2, temveč orbitalni cikli,
  • CO2 okrepi segrevanje, ki ga  zgolj z orbitalnimi cikli ne moremo razložiti,
  • CO2 razširi segrevanje na ves planet.  

Translation by Slovenian Meteorological Society, . View original English version.



The Consensus Project Website

THE ESCALATOR

(free to republish)


© Copyright 2024 John Cook
Home | Translations | About Us | Privacy | Contact Us