Arktični morski led je bil kot občutljiv indikator podnebnih sprememb prikladno imenovan "kanarček v premogovniku globalnega segrevanja". Zaradi njegove pomembnosti za ugotavljanje globalnega segrevanja se skeptiki na vso moč trudijo dokazati, da je krčenje arktičnega ledu naraven pojav.

Satelitske meritve obsega arktičnega morskega ledu odkrivajo naglo krčenje v zadnjih 30 letih, še posebej ob koncu vsakoletne sezone taljenja ledu (slika 1). Trend navzdol in povečevanje razlike med sezonami sta v skladu z napovedmi učinkov globalnega segrevanja. Ker se Arktika segreva, se obseg ledu postopno zmanjšuje in s tem se manjša verjetnost, da se bo led obdržal več kot eno leto. Zaradi tega bo proti koncu vsake sezone taljenja večja površina morja brez ledu.

Slika 1. Mesečne vrednosti odklona v obsegu arktičnega morskega ledu v obdobju 1953-2009. Rožnata krivulja predstavljena drseče 12-mesečno povprečje. (vir: National Snow and Ice Data Center)

Za razlago izginjanja arktičnega morskega ledu so skeptiki postavili domnevo, da smo priča učinku naravnih ciklov, ki povzročajo globoka in desetletja dolga nihanja obsega in količine arktičnega ledu. Najti podporo opazovanj tovrstnim ciklom je mnogo bolj težavno, kot se zanašati na neposredna opazovanja obsega ledu s sodobnimi instrumenti. Zahvaljujoč  jedru oceanskih usedlin in nekaterim drugim fizikalnim oporam, ki so posledica preteklih podnebnih režimov, imamo kljub vsemu logičen vpogled v obseg arktičnega ledu v preteklosti. S kombiniranjem različnih informacij o obnašanju podnebja v preteklosti lahko bolje razumemo, zakaj so se v preteklosti zgodile spremembe v pokritosti morja z ledom in ali se ti naravni odkloni dogajajo danes ter kako primerjati te spremembe z današnjim trendom morskega ledu.

Čeprav je res, da so naravne spremembe podnebja v preteklosti povzročile znatne spremembe obsega arktičnega ledu, je pomembno upoštevati, da s temi spremembami ne moremo z gotovostjo ovreči antropogenega vzroka za globalno segrevanje, ki povzroča sedanje izgubljanje ledu. Navsezadnje, dogodki v preteklosti ne opisujejo na novo ugotovljenih vplivov človekove kulture na sedanje podnebje. Primerjava med arktičnim podnebjem v preteklosti in sedanjosti v resnici odkriva različne razloge za spremembe arktičnega morskega ledu takrat in danes in močno kaže na to, da so današnje spremembe v glavnem zaradi človekovega vpliva (Overpeck in sod., 1997). Analiza več sto indikatorjev za obseg arktičnega ledu v preteklosti pove, da nedavna izguba ledu, kot kaže, nima nobene vzporednice v podatkih za več tisoč let nazaj (Polyak in sod., 2010).

Iz obdobja zadnjih 200 let se nam ponuja primer, kako lahko ločimo naravni vpliv na arktični morski led od antropogenega. Arktika je bila, kot kaže, izpostavljena izredno mrzlemu obdobju v začetku 19. stoletja, gotovo naravno pogojenemu, ki mu je sledilo okrevanje do bolj normalnih razmer, ki so se vlekle v 20. stoletje - do segrevanja, ki smo mu priča v sedanjosti. Iz zgornjega grafa lahko vidimo, da se je obseg ledu po prej omenjenem mrzlem obdobju v glavnem stabiliziral, nato pa se je začel dokaj enakomerno zmanjševati, kar je v skladu s pojavi pri ostalih kazalcih globalnega segrevanja, kot sta dvigovanje temperature zraka in oceanov. To zmanjševanje obsega ledu se dogaja kljub temu, da naravnih razlogov za okrevanje po izrednem mrazu v 19. stoletju ni več, znanstvene raziskave pa odločno nakazujejo, da je to nedavno zmanjšanje obsega arktičnega morskega ledu posledica novega, antropogenega mehanizma (Johannessen in sod., 2004).

Skratka, čeprav so naravni dejavniki vedno imeli vpliv na stanje arktičnega morskega ledu, znanstvene raziskave močno nakazujejo, da je gonilo današnjega zmanjševanja obsega ledu vpliv antropogenega CO₂, ki smo ga dodali v ozračje in nima primere v zgodovini Zemlje.