"Hokejska palica" opisuje rekonstrukcijo preteklih temperatur v zadnjih 1000 do 2000 letih, pri čemer so upoštevali podatke o drevesnih letnicah, ledenem pokrovu, koralah in druge zapise, ki posredno opisujejo temperaturo (Mann in sod., 1999). Z rekonstrukcijo so ugotovili, da se je temperatura v zadnjih 1000 letih postopno zniževala in ostro skočila navzgor v 20-tem stoletju. Glavna ugotovitev hokejske palice je, da je bila globalna temperatura v zadnjih nekaj desetletjih najvišja v zadnjih 1000 letih.

Slika 1:  Spremembe temperature na severni hemisferi, ocenjene iz različnih nadomestnih podatkov, so prikazane v modri barvi (Mann in sod., 1999). Izmerjeni podatki so prikazani rdeče. Upoštevati je treba vse večjo negotovost (sivo področje), bolj ko gremo nazaj v časovni skali.

Kritika hokejske palice, ki je bila objavljena leta 2004 (McIntyre in McKitrick, 2004), je trdila, da je oblika hokejske palice neizogibna posledica uporabljene statistične metode (analiza glavnih sestavin). Trdili so tudi, da so bili vsi podatki za 15. stoletje izpeljani iz letnic enega drevesa. Zaključek je bil, da oblika hokejske palice ni statistično značilna. 

Neodvisna ocena Mannove hokejske palice je bila narejena v NCAR (Wahl in Ammann, 2007). Temperaturo so rekonstruirali z uporabo vrste statističnih tehnik (z in brez analize glavnih sestavin). Njihove ugotovitve kažejo nekoliko različne temperature za začetek 15. stoletja. Kakor koli, potrdile so glavni rezultat izvirne hokejske palice – da sta tendenca segrevanja in temperatura v zadnjih nekaj desetletjih brez primere vsaj za zadnjih 600 let.

Slika 2: Primerjava izvirnega grafa hokejske palice (modro - MBH1998) z  Wahl & Ammannovo rekonstrukcijo (rdeče). Črno so izmerjeni podatki (Wahl in Ammann, 2007).

Čeprav se mnogi še vedno ukvarjajo s prvo Mannovo raziskavo nadomestnih podatkov za temperaturo, ja šla znanost v paleoklimatologiji naprej. Po letu 1999 so izdelali mnogo neodvisnih rekonstrukcij preteklih temperatur, ki so uporabile različne nadomestne podatke in metode. Vse imajo enak zaključek – da so zadnja desetletja najtoplejša v zadnjih 500 do 2000 letih (odvisno, kako daleč nazaj so te rekonstrukcije šle). Poglejmo si nekatere nadomestne vire podatkov za ugotavljanje temperatur v preteklosti.

Spremembe temperature na površini se prevajajo v globino in s tem hladijo ali segrevajo kamnine pod površjem. Da bi sledili tem spremembam, so pregledali meritve v več kot 350 vrtinah v Severni Ameriki, Evropi, Južni Afriki in Avstraliji (Huang in sod., 2000). S podatki iz vrtin ne moremo ugotoviti kratkoročnih sprememb, pač pa le tendenco na stoletni skali. Ugotovili so, da je bilo 20. stoletje najtoplejše v zadnjih petih stoletjih, imelo pa je tudi najmočnejšo tendenco segrevanja v zadnjih 500 letih.

Slika 3: Globalna sprememba temperature površja v zadnjih pet stoletjih na osnovi podatkov iz vrtin (debela rdeča krivulja). Senčenje predstavlja negotovost. Modra krivulja je tekoče petletno povprečje globalnih temperatur površja iz podatkovnega niza HadCRUT (Huang 2000).

Kapniki nastajajo s pomočjo vode v podzemnih jamah. Ker imajo v preseku letne obroče, je njihova debelina uporabna za oceno podnebja. Čeprav je območje negotovosti (sivo v grafu) veliko, rekonstrukcija temperature na severni hemisferi z uporabo podatkov iz kapnikov kaže, da temperatura v poznem 20-tem stoletju presega najvišje ocenjeno v zadnjih 500 letih (Smith in sod., 2006).

Slika 4: Prikaz rekonstrukcije letnih temperatur na severni hemisferi na osnovi analize kapnikov z dvojno standardno napako (osenčeno) (Smith in sod., 2006).

Zgodovinske podatke o dolžini ledenikov lahko uporabimo za ocenjevanje temperature. Ker se število opazovanih ledenikov zmanjšuje s pretečenim časom, negotovost ustrezno narašča. Vseeno pa temperature zadnjih desetletij presegajo razpon negotovosti skozi preteklih 400 let (Oerlemans, 2005).

Slika 5: Globalne povprečne temperature, izračunane z uporabo ledeniških podatkov. Rdeče navpične črte ponazarjajo negotovost. (Oerlemans, 2005)

Seveda, prikazani primeri gredo le okrog 500 let nazaj – kar ne pokrije niti srednjeveškega toplega obdobja. Če kombiniramo različne nadomestne podatke, vključno s tistimi iz ledu, koral, iz jezerskih usedlin, ledenikov, vrtin in kapnikov, je možno (brez upoštevanja drevesnih letnic) rekonstruirati temperature na severni hemisferi 1300 let nazaj (Mann in sod., 2008). Rezultat je, da temperature zadnjih desetletij presegajo najvišje ocene na osnovi nadomestnih podatkov (vključno z negotovostjo) za zadnjih 1300 let. Če upoštevamo še drevesne letnice, velja enaka ocena za 1700 let.

Slika 6: Sestavljenka rekonstrukcij temperature za kopno in skupaj za kopno in oceane ter ocenjeni 95% intervali zaupanja. Za primerjavo so prikazane objavljene rekonstrukcije za severno hemisfero (Mann in sod., 2008).

Paleoklimatologija uporablja vrsto nadomestnih podatkov in metod za izračune temperatur v preteklosti. To omogoča neodvisno potrditev osnovnega zaključka hokejske palice: da je bilo zadnjih nekaj desetletjih vsaj na severni polobli najtoplejših v zadnjih 1300 letih.