Climate Science Glossary

Term Lookup

Enter a term in the search box to find its definition.

Settings

Use the controls in the far right panel to increase or decrease the number of terms automatically displayed (or to completely turn that feature off).

Term Lookup

Settings


All IPCC definitions taken from Climate Change 2007: The Physical Science Basis. Working Group I Contribution to the Fourth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change, Annex I, Glossary, pp. 941-954. Cambridge University Press.

Home Arguments Software Resources Comments The Consensus Project Translations About Support

Twitter Facebook YouTube Mastodon MeWe

RSS Posts RSS Comments Email Subscribe


Climate's changed before
It's the sun
It's not bad
There is no consensus
It's cooling
Models are unreliable
Temp record is unreliable
Animals and plants can adapt
It hasn't warmed since 1998
Antarctica is gaining ice
View All Arguments...



Username
Password
New? Register here
Forgot your password?

Latest Posts

Archives

Ali je učinek CO2 nasičen?

Kaj pravi znanost...

Če bi bil učinek CO2 res nasičen, dodajanje CO2 v atmosfero ne bi imelo učinka. Vendar pa so satelitske meritve potrdile, da se učinek toplogrednih plinov krepi – to je zaznavno zlasti pri valovnih dolžinah, kjer CO2 absorbira sevanje. To je dokaz, da učinek CO2 ni nasičen.

Trditev skeptikov...

»Vsaka količina CO2, ki jo dodamo v ozračje, ima vse manj vpliva na segrevanje. Ko ozračje doseže stanje nasičenosti, dodajanje CO2 ne povzroča zaznavnega učinka. Nekateri to primerjajo s polaganjem izolacije v podstrešju. Določena količina izolacije prinese zaznaven učinek. Nato pa lahko izolacijo naložimo do strehe, pa to ne bo imelo omembe vrednega učinka.« (vir: Marc Morano)

S podatki, pridobljenimi s satelitskimi opazovanji, je možno tudi kvantitativno povezati vsebnost CO2 v zraku in krepitev toplogrednega učinka. Članek »Ocena porasta učinka toplogrednih plinov na podlagi satelitskih meritev spektra dolgovalovnega sevanja Zemlje med leti 1970 in 1997« (Harries, 2001)  pojasnjuje to povezavo. Leta 1970 je NASA izstrelila satelit IRIS, ki meri v infrardečem delu spektra v valovnih dolžinah med 6,25 mikrometri (valovno število 1600 cm-1 ) in 25 mikrometri (valovno število 400 cm-1 ). Leta 1996 je japonska vesoljska agencija izstrelila satelit IMG, ki meri v podobnem spektralnem območju. Harries je l. 2001 v omenjenem članku meritve primerjal in ugotovil, do kakšnih razlik je prišlo v 26-letnem obdobju. Sprememba izhodnega sevanja Zemlje je prikazana na spodnji sliki.

Slika 1: Spremembe v dolgovalovnem spektru med leti 1970 in 1996. Na sliki so označeni deli spektra, kjer sevajo posamezni atmosferski plini.  Izraz "Brightness temperature" označuje temperaturo, ki bi jo ob enakem izsevanem toku imelo idealno črno telo (Harries, 2001).

Primerjava je pokazala upad izhodnega sevanja v tistih valovnih dolžinah, kjer toplogredni plini, kot so ogljikov dioksid (CO2) in metan (CH4), absorbirajo energijo. Spremembe v izhodnem sevanju se ujemajo s teoretičnimi pričakovanji. Omenjena študija je torej z meritvami potrdila teoretično pričakovanje, da povečana vsebnost toplogrednih plinov poveča ogrevanje površja Zemlje. 

Tudi kasnejše študije, ki so uporabile novejše satelitske podatke, so ta rezultat potrdile – npr. študija, ki je uporabila meritve leta 2003 izstreljenega Nasinega satelita AIRS (Griggs, 2004). Ta analiza je bila nadgrajena z uporabo podatkov leta 2004 izstreljenega satelita AURA; dodani so bili podatki do leta 2006 (Chen, 2007). Obe študiji sta potrdili pričakovane spremembe izhodnega sevanja v delu dolgovalovnega spektra, kjer so absorpcijske črte CO2.

Meritve vpadnega dolgovalovnega sevanja

Kaj se zgodi z energijskim tokom dolgovalovnega sevanja, ki ga absorbirajo toplogredni plini? Absorbirana energija segreva ozračje, ki nato ponovno izžareva sevanje v infrardečem (dolgovalovnem) delu spektra. Ta ponovno izsevan energijski tok potuje v vseh smereh. Del je usmerjen nazaj proti površju Zemlje. Zato lahko pričakujemo, da ob povečani vsebnosti CO2 absorbirano in ponovno izsevano dolgovalovno sevanje del dodatnega energijskega toka preusmeri navzdol.  

Philipona (2004) ugotavlja, da je to res tako - da se je navzdol usmerjen energijski tok dolgovalovnega sevanja dejansko povečal zaradi toplogrednega učinka. Evans (2006) je v svoji analizi odkril dodatne podrobnosti. Z analizo visoke ločljivosti spektralnih meritev je določil, kako lahko posamezne dele energijskega toka dolgovalovnega sevanja v smeri navzdol količinsko pripišemo posameznim toplogrednim plinom, katerih koncentracije so se povečale zaradi antropogenih izpustov. Rezultati so pripeljali avtorje do sklepa, da »bodo ti merski podatki s svojo težo lahko učinkovito odpravili dvome o povezavi med povečano koncentracijo toplogrednih plinov v atmosferi in globalnim segrevanjem površja Zemlje.«

Za povezavo med vsebnostjo CO2 v ozračju in okrepljenim toplogrednim učinkom je na voljo torej kar nekaj empiričnih dokazov, učinek pa je možno dokazati tudi teoretično. Satelitske meritve potrjujejo, da v vesolje uhaja manj energije z dolgovalovnim sevanjem. Meritve na površju Zemlje pa dokazujejo, da se del okrepljenega dolgovalovnega sevanja vrača nazaj na Zemljo pri tistih valovnih dolžinah, kjer sevanje absorbira CO2. Rezultat tega energijskega neravnovesja pa je kopičenje toplote v zadnjih 40 letih, pretežno v oceanih.

Translation by Slovenian Meteorological Society, . View original English version.



The Consensus Project Website

THE ESCALATOR

(free to republish)


© Copyright 2024 John Cook
Home | Translations | About Us | Privacy | Contact Us